Zemljevid - Teheran (Tehran)

Teheran (perzijsko: تهران Tehrān) je glavno mesto in največje mesto Irana ter administrativno središče Teheranske pokrajine. Nahaja se ob južnem vznožju gorovja Elburs. Z okoli 8,24 milijonov prebivalci (leta 2012), v metropolitanskem območju pa okoli 14 milijonov, je največje urbano območje v zahodni Aziji, je glavno izobraževalno in industrijsko središče države. Njegova industrija temelji na usnju, predelavi tobaka, cementa, živil itd.

V celotni iranski zgodovini je bil Teheran 32-krat prestolnica Irana, skupaj približno 220 let. Čeprav je neuradnih jezikov veliko, kar približno 99 % prebivalstva razume in govori perzijsko.

Najstarejša arheološka nahajališča v okolici Teherana datirajo v mlajšo kameno dobo okoli 6000 pr. n. št., to pa pomeni da gre za enega najstarejših iranskih mest skupaj s Suzo, Yazdom in Ekbatanom (Hamadanom) in da je bil naseljen tudi pred prihodom arijskih (indoiranskih) plemen. Eno teh nahajališč je grič Češme-Ali (Alijev vodnjak), na katerem je od 1eta 1934 do 1936, v sodelovanju Univerzitetnega muzeja Pennsylvanije in Bostonskega muzeja lepih umetnosti, izkopaval slavni arheolog Erich Friedrich Schmidt. Številne najdbe predvsem lončenine so danes razstavljene v muzejih Irana, Čikaga in Filadelfije. Ostala pomembna nahajališča iz tega obdobja so še 3000 let stara trdnjava Gebri iz zgodnjega arijskega obdobja v sklopu katere je obstajalo tudi zoroastrsko pokopališče ter Kajtarija in Darus severozahodno od današnjega mesta.

Pomembno zgodovinsko mesto na področju sodobnega Teherana je bilo znano kot Raj, etimološko povezano s staro Perzijo kot Avestan, Raḡā, Tora. Mesto je bilo glavno področje iransko govorečih Medijcev in Ahemenidov. Raj je bilo zelo pomembno mesto v medijskem in ahemenidskem obdobju iranske zgodovine. Bilo je na pomembni poti, ki je povezovala Ekbatan (Hamadan) na zahodu in Tus (blizu Mašhada) na vzhodu, preko mesta so vodile vse karavane, ki so povezovale zahodni Iran in Mezopotamijo z vzhodom in Kitajsko, ter Arijo, Arahozijo in Indijo na jugovzhodu. Poleg tega je bilo mesto s potmi ob robnih delih puščave Dasht-e Kavĩr povezano s Parsom na jugu, tri planinske poti preko Elbursa pa so ga povezovale s Kaspijskim jezerom na severu.

Raj je bil zoroastrsko središče Medijskega cesarstva, o religioznem pomenu pa pričajo tudi potopisi arabskega zemljepisca Jakuta, ki skoraj 2000 let kasneje piše, da je bilo mesto sedež zoroastrskih svečenikov Maga. Raj omenjajo tudi v ahemenidskih epigrafskih napisih perzijskega vladarja Dareja Velikega v Behistunu, kjer piše kako je Darej leta 521 pr. n. št. poslal vojsko iz Raja na pomoč očetu Histaspu proti vstajnikom v vzhodni satrapiji Partiji. Okoli dve stoletji kasneje se je skozi Raj pred Aleksandrom umikal poslednji ahemenidski vladar Darej III. Kodoman. Helenistični zgodovinar Duris iz Samosa je zapisal, da je mesto prizadel potres. Mesto je obnovil selevkidski vladar Selevk I. Nikator in ga za kratek čas imenoval Europos, v partskem obdobju je bil imenovan Arsakija in bil poletna prestolnica partskih vladarjev. Zemljepisec Izidor iz Haraksa piše, da je bilo mesto najmočnejša trdnjava v vsej Mediji. Raj je naveden tudi v Bibliji stare zaveze o Tobiji in Juditi, kar priča o tem, da so Judje morda naseljevali mesto v 7. stoletju pr. n. št.

V času Sasanidov je bil Raj prestolnica iranske plemiške rodbine Mihran iz katere prihaja Bahram Čobin (Bahrām-e Tschūbīn), general in uzurpator sasanidskega prestola koncem 6. stoletja. Zadnji sasanidski vladar Jezdegerd III. iz Raja je 641 leta izdal svoj zadnji razglas narodu preden je odšel v Horasan, mesto pa prepustil Čobinovemu vnuku Sijavahši, ki je vodil neuspešno obrambo proti arabski invaziji. Mesto je bilo med obleganjem zrušeno zaradi povračilnih ukrepov, nov namestnik Faruhan pa ga je dal kmalu obnoviti. Žensko svetišče Bibi Šahrban v modernem delu Teherana povezujejo z Jezdegerdovo hčerjo, ki je po tradiciji postala soproga Huseina ibn Alija, tretjega šiitskega imama. Verjetno je bilo svetišče v starem veku posvečeno zoroastrski boginji Anahiti, po prihodu islama pa spremenilo funkcijo.

V začetku islamskega obdobja iranske zgodovine je bil Raj mesto številnih spopadov med lokalnimi Perzijci in arabskim kalifatom. Najbolj znana osebnost tega časa je Harun al-Rašid, abasidski kalif rojen leta 763 v Raju. Njegov razkošni dvor povezujejo z zgodbami iz Tisoč in ene noči. Kasneje so se bojevale tudi lokalne iranske dinastije med seboj, končno pa so prišli Oguzi, ki so na Iranskem višavju osnovali dinastijo Seldžukov. Najpomembnejši seldžuški vladar Togrul beg je Raj izbral za svojo prestolnico, po njegovi smrti pa so mu postavili 20-metarski stolp, ki je ohranjen do danes.

Po številnih zgodovinskih vzponih in padcih, je bil Raj v letu 617 n. št. porušen. Populacija Raja naj bi pred invazijo Mongolov štela okoli 500.000 ljudi.

Teheran je bil znan kot majhna vas že v 9. stoletju. Bagdadski zgodovinar Al-Katib al-Bagdadi v svojih zapisih navaja, da je leta 874 ali 884 v palestinskem mestu Askalānu umrl znanstvenik z imenom Ḥammād al-Ṭehrāni al-Rāzi, katerega priimek kaže na toponimsko poreklo. . Najstarejši zapis v katerem je Teheran zapisan kot naselje je Farsname (Knjiga o Perziji), delo iranskega znanstvenika Ibn Balhija iz Horasana napisano med letoma 1108 in 1116. Podrobnejši opisi Teherana se pojavljajo v začetku 13. stoletja v zapisih številnih popotnikov na Svilni cesti. Najpomembnejši med njimi je bil arabski zemljepisec Jakut al-Hamavi, ki sicer ni bil v Teheranu ampak leta 1220 v sosednjem Raju. Jakut opisuje Teheran kot večji trg (arab. karijaton kabiraton), ki se sestoji iz dvanajst četrti (arab. maḥala). Teheran je bil poznan po proizvodnji sadja in zelenjave, ter po trogloditskih naseljih na pobočjih gora. Poljedelstvo je temeljilo na uporabi gnojil in namakanju s pomočjo kanatov (posebnih vodnih naprav, ki so poznane in delujejo še danes).

Preobrazba Teherana iz vasi v pomembno mesto je bila posledica uničujoče mongolske invazije leta 1228, ko je bila večina iranskih mest poškodovana. Hamd-Alah Mostavfi, zgodovinar in zemljepisec iz ilkanatskega časa, je okoli leta 1340 opisal Teheran kot važno mestece (perz. kaṣaba-je moʿtabar). V naslednjih nekaj sto letih je Teheran postal pomemben gospodarski center okoliške regije. Ilkanidski zapisi iz let 1284 do 1294 govorijo o mestu koto »Teheran pri Raju«.