Zemljevid - Krim (polotok) (Autonomous Republic of Crimea)

Polotok Krim (ukrajinsko Кримський півострів, ruski Крымский полуостров, krimskotatarsko Qırım yarımadası) je ime polotoka v Črnem morju in istoimenskih republik: Republike Krim (s stališča Rusije) in Avtonomne republike Krim (s stališča Ukrajine).

Prvi naseljenci Krima so bili verjetno Kimerijci, ki so ga naselili okoli leta 1000 pred našim štetjem. V 7. stoletju pred našim štetjem so nomadski Skiti osvojili vse krimske stepe, razen skrajnega vzhoda, na katerem se je na Kerškem polotoku obdržalo Bosporsko kraljestvo, ki je prešlo pod močan grški vpliv. Od 5. do 4. stoletja pr. n. št. so nato Grki ob obalah Krima ustanovili številne kolonije, od katerih sta najpomembnejši Herson, kjer danes leži sodobni Sevastopol in Pantikapaion, kjer danes leži mesto Kerč. Te kolonije so od začetka 15. stoletja pred našim štetjem padle so pod oblast Rima in se uspešno uprle številnim napadom nomadskih hord z vzhoda, ki so še vedno osvajale stepsko notranjost.

V 10. stoletju je Vladimir Veliki, vladar iz Kijevske Rusije, zahteval vsa obalna krimska mesta, vendar Kijevu ni uspelo ohraniti svoje vladavine na Krimu. Najprej je pokleknil pod Kipčaki in kasneje pod tatarsko Zlato hordo. V 13. stoletju so Genovežani ob krimskih obalah ustanovili svoje trgovske kolonije, ki so jih upravljali iz prestolnice Kaffe (današnja Feodozija), ki je prevladovala v črnomorski trgovini. V začetku 14. stoletja se je začel islam hitro širiti med tatarskim prebivalstvom krimske notranjosti, pod vladavino Uzbeg kana, najdaljšega vladarja Zlate horde, ki je ravno takrat prevzel islam. Krimski ostanki Zlate horde so sčasoma postali znani kot Krimski kanat, ki so ga osmanske oblasti priznavale od leta 1475. Čeprav se je njihova moč od dni, ko so sejali strah pred mongolskim osvajanjem, močno zmanjšala, so Tatari pogosto plenili Moskovsko kneževino iz svoje prestolnice Bahčisaraj na južnem Krimu.

Osmansko cesarstvo je bilo nekaj sto let prevladujoča sila v regiji, vendar se je od konca 17. stoletja in s Petrom Velikim rusko cesarstvo začelo širiti zunaj svojih južnih meja. V naslednjih dveh stoletjih sta Rusija in Osmansko cesarstvo sodelovali v vrsti vojn za nadzor črnomorskih obal. Eden od teh konfliktov, vojna od 1768 do 1774, se je končala s podpisom Kučukkajnardžijskega miru (1774), ki je Rusiji dal kerško utrdbo Yeni-Kale. V skladu s to pogodbo je Krimski kanat pridobil formalno neodvisnost (v resnici je postal vazalna država Rusija). Tudi to stanje ni trajalo dolgo, saj je leta 1783 cesarica Katarina Velika anektirala polotok.

Regionalno rivalstvo med Rusijo in Osmanskim cesarstvom nad Krimom se je po tem nadaljevalo. Oživilo se je zaradi krimske vojne (1853-1856), ki se je razširila v širši evropski konflikt, ko sta se Francija in Velika Britanija pridružili osmanski strani. Anglo-francoski ekspedicijski korpus je pristal v Sevastopolu septembra 1854, vendar je bilo v odsotnosti težke artilerije potrebno eno leto, da so prisilili ruske sile k umiku iz Sevastopola. Po vojni so bili številni Krimski Tatari (zaradi odprtega sodelovanja) prisilno razseljeni v druge dele Rusije.

Ko je revolucija leta 1917 pripeljala do razpada Ruskega imperija, so Krimski Tatari v naslednjih nemirih Krim razglasili za neodvisno demokratično republiko. Krim je tik pred koncem ruske državljanske vojne (1918 - 1920) postal zadnje oporišče sil bele garde in njihov poraz je pomenil konec neodvisne krimske države. Nato je bil polotok reorganiziran kot Krimska avtonomna sovjetska socialistična republika v Ruski sovjetski zvezni socialistični republiki in je kot tak deloval od leta 1921 do 1945.

Med drugo svetovno vojno, od konca leta 1941 do začetka leta 1944, so večji del Krima zasedle enote Tretjega rajha. Po osvoboditvi polotoka maja 1944 je bilo približno 200.000 Krimskih Tatarov prisilno deportirano v Sibirijo in republike Srednje Azije zaradi obtožbe sodelovanja z nacisti med drugo svetovno vojno.

Krim je bil od 26. aprila 1954 del Ukrajinske sovjetske socialistične republike. To odločitev je sprejel takratni predsednik ZSSR Nikita Hruščov ob 300. obletnici Perejaslavskega sporazuma, s katerim je Ukrajina spadala pod rusko oblast. Krimski Tatari so bili leta 1967 pravno rehabilitirani, vendar jim je bilo še vedno preprečeno se vrniti na Krim. V poznih 1980-ih in v začetku 1990-ih, v času, ko je razpadala Sovjetska zveza, so se številni Krimski Tatari, ki so se iz Krima izselili, začeli vračati, tako da se je njihovo število iz leta 1989 na prelomu 21. stoletja približalo na okoli 300.000. V teh burnih časih se je majal tudi pravni status Krima, saj je od leta 1991 ponovno postal samostojna republika, a tokrat v okviru Sovjetske zveze. Toda, ko je Sovjetska zveza decembra istega leta formalno razpadla, je Krim postal del nove neodvisne Ukrajine.

Odnos med uradnim Kijevom in Krimom je izredno zapleten. Etnični Rusi so predstavljali večino prebivalstva Krima, kratkotrajno gibanje neodvisnosti od Ukrajine, ki je izbruhnilo leta 1994, pa je Kijevu odpovedalo predsedstvo samostojne republike. Ruski interesi na Krimu še bolj zapletejo položaj, prav tako tudi težave v zvezi s črnomorsko floto in uporabo njene baze v Sevastopolu.

Budimpeški memorandum, ki so ga decembra 1994 podpisale Rusija, Ukrajina, ZDA in Združeno kraljestvo, je države podpisnice zavezal, da spoštujejo obstoječe (sovjetske) meje Ukrajine. Ukrajina se je zavezala, da bo vse svoje obstoječe zaloge jedrskega orožja prenesla v Rusijo na razgradnjo in uničenje. Vprašanje črnomorske flote je bilo razrešeno tako, da je bilo sorazmerno razdeljeno med Ukrajino in Rusijo. Rusiji je bil (s podpisom Sporazuma o prijateljstvu, sodelovanju in partnerstvu) omogočen zakup pristaniških kapacitet v Sevastopolu do leta 1997 (z možnostjo podaljšanja pogodb). Tako je Krim znova dobil status ukrajinskega ozemlja, občutljiva mejna vprašanja z Rusijo in željo Ukrajine po približevanju evropskim državam pa so bila na videz urejena. Vendar je poskus Rusije, da zgradi jez v Kerškem prelivu, leta 2003 povzročil velik diplomatski incident, saj so ga ukrajinski politični voditelji označili za kršitev ukrajinske ozemeljske celovitosti.