Kalabrija (v italijanskem izvirniku Calabria [kalàbria], kalabrijsko Calabbria, grško-kalabrijsko Kalavrìa, arbereško Kalabrì) je ena od dvajsetih dežel, ki sestavljajo Italijo. Meji na severu z deželo Bazilikata, na zahodu s Tirenskim morjem, na vzhodu z Jonskim morjem in na jugu jo Mesinska ožina loči od Sicilije. Deli se na pet pokrajin: Catanzaro (80 občin), Cosenza (155 občin), Crotone (27 občin), Reggio Calabria (97 občin), Vibo Valentia (50 občin). Spadata v Kalabrijo dva mala otoka blizu tirenske obale, in sicer Isola di Dino in Isola di Cirella.
Kalabrija je gričevnata (49%) in gorata (42%) dežela. Gorovje je znano pod skupnim imenom Kalabrijske Alpe, saj je po sestavu pretežno granitsko in torej ne spada k Apeninom. Ravninski svet ob vznožju gora, posebno jonska obala, je ilovnat in sljudast, torej neprimeren za obdelovanje. Osrednja pokrajina je visoka planota imenovana Sila, ki je popolnoma prekrita z gozdovi. Na skrajnem jugu jo zapira Aspromonte, ki je sorazmerno nizko (najvišji vrhovi so: Pollino (2271 m), Monte Botte Donato(1928 m) in Montalto (1955 m)) in skoraj neobljudeno gorovje, od leta 1994 narodni park. Edini večji reki sta Crati in Neto. Značilnost dežele so fiumare, ki so vodni tokovi brez določenega izvira: vodo jim donaša nešteto manjših potokov in več obdobnih velikih slapov, ki jih zgodaj spomladi ustvarja kopneči sneg. Zaradi strmih pobočij, ki pogojujejo dolžino tokov in deročnost vode, se fiumare globoko zarežejo v skale in izdolbejo prave kanjone. Zadnji del fiumar, že blizu izliva, je pa široka in plitva struga, posejana z gruščem in peskom. Veliko je umetnih jezer, večina na področju Sile. Podnebje je sredozemsko, s temperaturami med 10 °C in 40 °C. V višinah je podnebje ponekod skoraj alpsko, saj so zime izredno mrzle in snežene, poletja pa sorazmerno hladna. Rastlinstvo se razlikuje v glavnem glede na nadmorsko višino. Do 600 metrov je povsod makija in raste predvsem oljka, do 1000 m raste kostanj in hrast, više pa bukev in smreka.