Japonščina
Japónščina (japonsko 日本語, nihongo) je jezik izolat z več kot 125 milijoni govorcev, v prvi vrsti na Japonskem, kjer je državni in uradni jezik.
O predzgodovini jezika je malo znanega, tudi se le malo ve, kdaj se je jezik pojavil na Japonskem. Kitajski dokumenti iz 3. stoletja navajajo le nekaj japonskih besed, obsežnejših besedil ni najti do 8. stoletja. V obdobju Heian (794–1185) je kitajščina občutno vplivala na besednjak in glasotvorje stare japonščine. Japonščina jasnega srednjega veka (1185–1600) je doživela spremembe, ki so jo približale moderni obliki jezika in jezik razširile s prvimi primeri evropskih sposojenk. Standardni dialekt se je v času med zgodnjim 17. stoletjem in sredo 19.stoletja s pokrajine Kansai premaknil na področje Eda (dandanašnjega Tokija). Po 1853, to je po koncu samovoljne izolacije Japonske je dotok sposojenk iz evropskih jezikov občutno porasel. Posebno sposojenke iz angleščine, pa tudi japonske besede z angleškim korenom so postale vse pogostejše.
Japonščina je aglutinativni jezik, iz mor, ne zlogov, zložen jezik z enostavno fonotaktiko, čistim sistemom vokalov, fonemično dolžino samoglasnikov in soglasnikov in leksikalno pomembnim poudarkom zlogov besede. Zaporedje besed je običajno subjekt–objekt–glagol. Japonski partikli pri tem označujejo gramatično funkcijo besed. Struktura stavka je tema-komentar. Členki na koncu stavka dodajajo izrečenemu čustven ali empatičen prizvok ali pa nakazujejo vprašanje. Samostalniki ne poznajo ednine ali množine in tudi spola ne; jezik tudi ne pozna pridevnikov. Glagoli se spregajo, v prvi vrsti po času (sedanjik, preteklik itd) in načinu (trpnik itd), ne pa po spolu. Japonski ekvivalenti pridevnikov se ravno tako spregajo. Japonščina pozna zapleten sistem častitljivega izražanja, z oblikami glagolov in besednim zakladom, ki skupaj nakazujejo odnos med govorcem, poslušalcem in osebami, o katerih se govori.
Zgodovinsko jezikoslovje nima enotnega mnenja o izvoru japonščine; obstaja več med seboj izključujočih si teorij:
* Japonščina je izoliran jezik brez bližnjih sorodnikov zunaj skupine japonskih jezikov (kamor poleg japonščine spadajo tudi rjukjujski jeziki).
* Japonščina je sorodna z drugimi dalnjevzhodnimi jeziki. Po tej teoriji se je japonščina odcepila od drugih daljnjevzhodnih jezikov, kot je korejščina). Ugotovljene so bile tudi fonološke in leksikalne podobnosti z malajsko-polinezijskimi jeziki.
* Japonščina je sorodna z južnoazijskimi jeziki. Nekateri raziskovalci so predlagali povezavo med japonščino in tamilščino, jezikom iz družine dravidskih jezikov v južni Indiji.
* Japonščina je vrsta kreolščine z altajsko slovnično podstatjo in avstronezijskim osnovnim besediščem.
* Japonščina je sorodna z altajsko jezikovno družino. V to družino spadata denimo mongolščina in turščina. Teorijo podpira dejstvo, da je japonščina podobno kot finščina, estonščina, turščina ali korejščina aglutinativni jezik z dvema fonološko različnima tonoma. Jezikoslovje ta način naglaševanja imenuje tonemsko naglaševanje. Poleg tega obstaja več navidezno regularnih ujemanj v osnovnem besedišču, npr. ishi, kamen (turško daş), yottsu, štiri (turško dört).
O predzgodovini jezika je malo znanega, tudi se le malo ve, kdaj se je jezik pojavil na Japonskem. Kitajski dokumenti iz 3. stoletja navajajo le nekaj japonskih besed, obsežnejših besedil ni najti do 8. stoletja. V obdobju Heian (794–1185) je kitajščina občutno vplivala na besednjak in glasotvorje stare japonščine. Japonščina jasnega srednjega veka (1185–1600) je doživela spremembe, ki so jo približale moderni obliki jezika in jezik razširile s prvimi primeri evropskih sposojenk. Standardni dialekt se je v času med zgodnjim 17. stoletjem in sredo 19.stoletja s pokrajine Kansai premaknil na področje Eda (dandanašnjega Tokija). Po 1853, to je po koncu samovoljne izolacije Japonske je dotok sposojenk iz evropskih jezikov občutno porasel. Posebno sposojenke iz angleščine, pa tudi japonske besede z angleškim korenom so postale vse pogostejše.
Japonščina je aglutinativni jezik, iz mor, ne zlogov, zložen jezik z enostavno fonotaktiko, čistim sistemom vokalov, fonemično dolžino samoglasnikov in soglasnikov in leksikalno pomembnim poudarkom zlogov besede. Zaporedje besed je običajno subjekt–objekt–glagol. Japonski partikli pri tem označujejo gramatično funkcijo besed. Struktura stavka je tema-komentar. Členki na koncu stavka dodajajo izrečenemu čustven ali empatičen prizvok ali pa nakazujejo vprašanje. Samostalniki ne poznajo ednine ali množine in tudi spola ne; jezik tudi ne pozna pridevnikov. Glagoli se spregajo, v prvi vrsti po času (sedanjik, preteklik itd) in načinu (trpnik itd), ne pa po spolu. Japonski ekvivalenti pridevnikov se ravno tako spregajo. Japonščina pozna zapleten sistem častitljivega izražanja, z oblikami glagolov in besednim zakladom, ki skupaj nakazujejo odnos med govorcem, poslušalcem in osebami, o katerih se govori.
Zgodovinsko jezikoslovje nima enotnega mnenja o izvoru japonščine; obstaja več med seboj izključujočih si teorij:
* Japonščina je izoliran jezik brez bližnjih sorodnikov zunaj skupine japonskih jezikov (kamor poleg japonščine spadajo tudi rjukjujski jeziki).
* Japonščina je sorodna z drugimi dalnjevzhodnimi jeziki. Po tej teoriji se je japonščina odcepila od drugih daljnjevzhodnih jezikov, kot je korejščina). Ugotovljene so bile tudi fonološke in leksikalne podobnosti z malajsko-polinezijskimi jeziki.
* Japonščina je sorodna z južnoazijskimi jeziki. Nekateri raziskovalci so predlagali povezavo med japonščino in tamilščino, jezikom iz družine dravidskih jezikov v južni Indiji.
* Japonščina je vrsta kreolščine z altajsko slovnično podstatjo in avstronezijskim osnovnim besediščem.
* Japonščina je sorodna z altajsko jezikovno družino. V to družino spadata denimo mongolščina in turščina. Teorijo podpira dejstvo, da je japonščina podobno kot finščina, estonščina, turščina ali korejščina aglutinativni jezik z dvema fonološko različnima tonoma. Jezikoslovje ta način naglaševanja imenuje tonemsko naglaševanje. Poleg tega obstaja več navidezno regularnih ujemanj v osnovnem besedišču, npr. ishi, kamen (turško daş), yottsu, štiri (turško dört).
Dežela
-
Palav
Republika Palav je otoška država v Tihem oceanu, umeščena kakšnih 500 km vzhodno od Filipinov. Glavno mesto Palava je Ngerulmud, največje mesto pa Koror. Palav, ki je neodvisnost pridobil leta 1994, je ena od najmlajših držav in držav z najmanjšim številom prebivalcev.
* seznam suverenih držav
