Zemljevid - Toulouse

Toulouse [tulúz] (okcitansko Tolosa) je glavno mesto in občina južne francoske regije Oksitanije, departmaja Haute-Garonne (Zgornja Garona) in zgodovinsko glavno mesto province Languedoc.

Toulouse ima več vzdevkov; Rožnato mesto si je prislužil zaradi barve glinaste opeke, s katero je prepredena njegova značilna mestna arhitektura. Naziv Mesto vijolic si je pridobil z razvojem in vzgojo vijolic sredi 19. stoletja, ko je vijolica postala tudi mestni simbol. Prav tako je Toulouse poznan pod imenom cité Mondine, nanašajoč se na grofe Toulouške (pogosto imenovane Rajmond).

V mestu je Académie des Jeux Floraux, enakopravna Francoski Akademiji, za okcitansko govoreče prebivalstvo južne Francije, kar ga postavlja za neuradno glavno mesto okcitanske kulture. Leta 2017 je mesto imelo 479.553 prebivalcev, s predmestji vred pa šteje več kot 1,3 milijona prebivalcev, kar ga uvršča na četrto mesto v Franciji, za Parizom, Marseillom in Lyonom.

Zgodovini Toulousa lahko sledimo vse do 8. stoletja pred našim štetjem. Prvotno ime kraja je bilo Tolosa, verjetno akvitanskega izvora, sorodno staremu baskovskemu jeziku, njegov pomen pa je dosedaj ostal neznan. Kraj je bil osrednja točka za trgovino med Pireneji, Sredozemljem in Atlantikom. Prvi prebivalci naj bi bili Akvitanci, o katerih pa je le malo znanega. Kasneje so z juga prišli Iberi, nato s severa keltski Volcae Tectosages, o katerih je poročal Julij Cezar v svojih Galskih vojnah. V tem času je bil Toulouse eden najpomembnejših in tudi najbogatejših krajev v Galiji, tudi zaradi rudnikov zlata in srebra, ki so se nahajali v njegovi bližini. Ob prihodu Rimljanov v te kraje v 1. stoletju pred našim štetjem so jih prebivalci mesta izbrali za zaveznike. Leta 109 pr. n. št. so germanski Cimbri ob napredovanju po dolini Rone porazili rimsko vojsko, ob tem pa se je uprlo tudi prebivalstvo Tolose. Po okrevanju rimske vojske tri leta zatem se je ta ponovna znašla pred mestom, ga zavzela in opustošila. Po zavzetju Akvitanije in celotne Galije se je mesto prelevilo iz pomembnega vojaškega oporišča v trgovsko središče, sedaj pod nadzorom Rimljanov.

V začetku 1. stoletja našega štetja je padla odločitev o preselitvi mesta in prebivalcev severno od planote na breg reke Garone, staro mesto pa je bilo s tem ukinjeno. Novo je bilo zasnovano po rimskem vzorcu, utrjeno z obzidjem, kar je bilo, glede na Pax Romana, mišljeno kot poseben status mesta. To se je poznalo kasneje ob hitrem razvoju v enega najpomembnejših mest Rimskega cesarstva.

Med državljansko vojno, ki je sledila smrti cesarja Nerona, je domačin M. Antonius Primus vodil del Vespazijanove vojske v Italijo, leta 69 vstopil v Rim, kjer je bila zatem ustanovljena dinastija Flavijcev. Posledično je Toulouse doletel častni status rimske kolonije in naslov Palladia kot simbol boginje Pallas Atene.

Po uničenju večine Galije v 3. stoletju je Toulouse postal četrto največje mesto v zahodnem delu cesarstva, za Rimom, Trierom in Arlesom. V začetku 4. stoletja so se znova začeli vdori germanskih ljudstev. Po neuspešnem obleganju mesta so se Vandali leta 407 premaknili preko Iberskega polotoka v severno Afriko. Za njimi so prišli Vizigoti, ki so pod kraljem Ataulfom leta 413 zavzeli mesto, vendar so se morali iz njega pod rimskim pritiskom umakniti južno od Pirenejev. Leta 418, po smrti Ataulfa, je njegov naslednik Vallia dosegel mir z Rimom, v zameno pa mu je cesar Honorij podelil ozemlje Akvitanije kot tudi ozemlje mesta Toulouse, ki je postal glavno mesto Vizigotskega kraljestva. V začetku 5. stoletja je izbruhnila vojna s Franki, ki so v bitka pri Voilléju pod kraljem Klodvikom I. porazili vizigotsko vojsko Alarika II. Po bitki so se Franki pomaknili proti jugu in posledično osvojili ozemlje Akvitanije, leta 508 zasedli Toulouse, ki je postal glavno mesto Akvitanskega vojvodstva. Kljub temu je za samo mesto in ozemlje nasploh sledilo obdobje padcev in anarhije.

V začetku 8. stoletja je preko Pirenejev prodrla arabska vojska in začela oblegati Toulouse. V odločilni bitki za Toulouse leta 721 je lokalni vojski uspelo poraziti Arabce, vendar so se le-ti kasneje vrnili, ga zaobšli in zasedli Bordeaux. Karel Martel, frankovski kralj, je ob tej grožnji zbral svojo vojsko in jih v bitki pri Poitiersu (732) dokončno porazil. Posledično je Akvitanija morala priznati nadoblast Frankov, ki pa so jo zasedli šele leta 768.

Prihod Karla Velikega na oblast je Toulouse postal glavno vojaško oporišče za pohode nad muslimanski Iberski polotok. Akvitaniji je prinesel reorganizacijo, s katero je postala kraljevina pod njegovim sinom Ludvikom I. Za njegove zastopnike so bili imenovani grofje, ki so konec 9. stoletja postali zaradi oslabitve centralne moči povsem neodvisni. Leta 918 so po smrti Viljema I. grofa iz Auvergna, pridobili ozemlje Gothia, s čimer se je grofija Toulouse razširila vse do sredozemske obale od Narbonna do Nîmesa.

V začetku 13. stoletja, s prihodom katarov v te kraje, je za Toulouse, katerega grof je bil na njihovi strani, nastopila doba inkvizicije. Leta 1229 je s Pariškim mirom bila ustanovljena Toulouška univerza. Z izumrtjem domačih grofov 1249 je grofija prešla v roke francoskemu kralju.