Zemljevid - Tir, Libanon (Tyre)

Tir (arabsko صور, Sur, kar pomeni »skala«) je obalno mesto na jugu Libanona. Nahaja se okoli 80 km južno od Bejruta oz. približno 40 km južno od Sidona.

Kot navaja Herodot, segajo začetki poselitve v 3. tisočletje pr. n. št. (okoli leta 2750 pr. n. št.), ko naj bi sidonski prišleki ustanovili novo pristanišče. Večji del 2. tisočletja pr. n. št. je bil podrejen Egiptu in trgoval z njim.

Zlata doba se je pričela ob začetku 1. tisočletja pr. n. št., ko so Filistejci uničili do takrat precej pomembnejši Sidon. Kralj Hiram I., ki je zavladal leta 969 pr. n. št., je najprej združil otok, kjer je nastal najstarejši del mesta, z manjšim otočkom in tako nastali večji otok prek nasipa povezal z obalo. Vzpostavil je trgovske vezi z judovskima kraljema Salomonom in Davidom ter jima dobavljal cedrovino in delovno silo za gradnjo Jeruzalemskega templja. V zahvalo je dobil 20 manjših mest v Galileji in vzpostavil trgovske vezi še z Arabijo ter s severno in vzhodno Afriko.

V tem času je Tir postal najpomembnejše feničansko mesto, ki je ustanavljalo kolonije na Siciliji in ob severnoafriški obali, Sredozemsko morje pa je v tistem času bilo znano kar kot »Tirsko morje«. Po 33 letih se je Hiramova vladavina končala. Tir je spočetka še naprej cvetel in celo širil svoje trgovanje v Sredozemlju, zato pa je prihajalo do nenehnih bojev in prevratov na prestolu. Po legendi naj bi se za prestol potegovala tudi princesa Elisa, bolj znana kot Dido. Ko ji je prevrat spodletel, naj bi pobegnila v severno Afriko in v bližini današnjega Tunisa ustanovila Kartagino.

Leta 842 pr. n. št. je Tir postal asirska vazalna država, ki je novim gospodarjem plačevala davke, zato pa je ohranila široko avtonomijo in trgovala celo onkraj Gibraltarske ožine z zahodno Afriko in Veliko Britanijo. Večkrat se je poskušal otresti asirske nadvlade, vendar vsakič neuspešno, ker so proti njemu nastopila tudi ostala feničanska mesta. Ko je leta 612 pr. n. št. Asirija propadla, je Tir prešel pod oblast Neobabilonije. Leta 586 pr. n. št. se je znova uprl. Nebukadnezar II. ga je oblegal kar 13 let, vendar so se Tirčani umaknili na otok in porušili nasip, tako da obleganje ni uspelo. Kljub vsemu se je s tem dokončno končalo zlato obdobje in v času vladavine Perzijcev si je Tir v senci Sidona povrnil le del nekdanjega ugleda.

Leta 332 pr. n. št. so do mesta prišle čete Aleksandra Velikega. V nasprotju z večino preostalih feničanskih mest se Tir ni hotel predati. Aleksandrovi vojaki so navkljub nenehnemu obstreljevanju nasprotnikov potrpežljivo gradili nov nasip (in s tem mesto dokončno spremenili v polotok, kar je še danes) ter obenem zgradili najvišje znane (20 nadstropne) oblegovalne stolpe v zgodovini. Po 7 mesecih je bil upor vendarle zlomljen in Aleksandrovi vojaki so se strahovito znesli nad meščani: kar 30.000 so jih pobili ali prodali v suženjstvo.

Tir si je opomogel tudi po teh dogodkih in si do leta 126 pr. n. št. uspel pridobiti popolno avtonomijo v sklopu selevkidskega kraljestva. Leta 64 pr. n. št. je prešel pod oblast Rima in nekoliko kasneje postal upravno središče rimske province Sirija - Fenicija. V tem času je v njem deloval tudi matematik in geograf Marinus, ki je postavil temelje za kasnejše Ptolomejevo delo.

Tir je bil eno prvih mest v današnjem Libanonu, ki je sprejelo krščanstvo, zaradi tega je v obdobju Bizantincev hitro postalo najprej sedež škofije, kmalu nato pa še nadškofije, kateri je bilo podrejenih 14 škofij. Cvetela je še trgovina s svilo, steklom in tirskim škrlatom. Obdobje blaginje se je nadaljevalo tudi po letu 635 ko so Tir zasedli Arabci. Omajadi so v njem postavili mornariško oporišče in ravno od tu so prve arabske ladje odrinile na osvajalni pohod proti Cipru.

Ko so križarji leta 1099 prodirali proti Jeruzalemu, so od Tirčanov prejeli plačilo, zato mesta niso napadli. Leta 1111 ga je poskušal zavzeti Baldvin I., vendar je bil po 5 mesecih obleganja prisiljen odnehati. Leta 1124 so bili križarji uspešnejši. Po 5 mesecih in pol obleganja so vendarle uspeli zasesti Tir, k čemur je precej pripomogla tudi pomorska blokada beneškega ladjevja. Ob zasedbi so križarji najprej obnovili obrambno obzidje. Leta 1187 so uspešno odbili Saladinov napad, leta 1291 pa so se morali umakniti pred Mameluki. Ti so porušili del mesta z obzidjem vred, da bi prišli do gradbenega materiala, Tir pa je povsem izgubil pomen. Neuspešni so bili tudi Fakhredinovi poskusi oživitve mesta v 17. stoletju. Nekoliko si je opomoglo pod Turki, ko so v okolici pričeli pridelovati sladkorni trs.

Po razpadu Otomanskega imperija je Tir leta 1920 bil vključen v francosko mandatno območje Veliki Libanon in leta 1943 postal del neodvisnega Libanona. Zaradi zaprte meje z Izraelom od leta 1948 dalje mu je pripadla le obrobna vloga »sredi ničesar« in je še naprej nazadoval v primerjavi z Bejrutom in v nekoliko manjši meri s Sidonom. Med libanonsko državljansko vojno je bil močno poškodovan in po njenem koncu je stekla počasna obnova, ki še danes ni povsem dokončana. Leta 1984 je bil vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine.