Zemljevid - Severna Irska (Northern Ireland)

Severna Irska (irsko Tuaisceart Éireann [t̪ˠuəʃcəɾˠt̪ˠ eːɾʲən̪ˠ]; ulsterska škotščina Norlin Airlann) je del Združenega kraljestva na severovzhodu Irskega otoka, ki je različno opisana kot država, pokrajina ali regija. Severna Irska meji na jug in zahod z Republiko Irsko. Leta 2011 je bilo v njej 1.810.863 prebivalcev [4], kar predstavlja približno 30% celotnega prebivalstva otoka in okoli 3% britanskega prebivalstva. Ustanovljena z Zakonom o Severni Irski iz leta 1998 kot del Velikonočnega sporazuma, je skupščina Severne Irske odgovorna za vrsto zadev v zvezi z decentraliziranimi politikami, medtem ko so druga področja rezervirana za britansko vlado. Severna Irska sodeluje z Republiko Irsko na nekaterih področjih in Sporazum je Republiki omogočil, da »predstavi stališča in predloge« z »odločnim prizadevanjem za reševanje nesoglasij med vladama«. Glavno mesto je Belfast.

Severna Irska je bila ustanovljena leta 1921, ko je bila Irska razdeljena po Zakonu o vladi Irske iz leta 1920. Za razliko od južne Irske, ki je leta 1922 postala irska svobodna država, je bila večina prebivalcev Severne Irske unionistov, ki so hoteli ostati v Združenem kraljestvu. Večina jih je bilo protestantskih potomcev kolonistov iz Velike Britanije. Vendar so bile pomembne manjšine, večinoma katoličani, nacionalisti, ki so želeli Združeno Irsko, neodvisno od britanske vladavine. Danes se v prvi vrsti pojavljajo kot Britanci, slednji pa se v splošnem vidijo kot Irci, medtem ko izrazito severnoirsko ali ulstersko identiteto uveljavljajo tako velika manjšina katoličanov in protestantov kot tudi mnogo tistih, ki niso verni.

V večjem delu 20. stoletja, ko je nastala, je Severno Irsko zaznamovala diskriminacija in sovražnost med tema dvema stranema v tem, kar je prvi minister Severne Irske David Trimble imenoval za »hladno hišo« katolikov. V poznih 1960-ih so se konflikti med državnimi silami in predvsem protestantskimi unionisti na eni strani in predvsem katoliškimi nacionalisti na drugi strani pojavili v treh desetletjih nasilja, imenovanega »Težave« (Trouble), ki je zahtevalo več kot 3500 življenj in povzročilo več kot 50.000 žrtev. Velikonočni sporazum iz leta 1998 je bil pomemben korak v mirovnem procesu, vključno s predajo orožja, čeprav sektaštvo in verska segregacija še vedno ostajata glavni socialni problem, sporadično nasilje pa se je nadaljevalo.

Severna Irska je bila v preteklosti najbolj industrializirana regija Irske. Po upadanju zaradi političnih in družbenih pretresov v času Težav se je njeno gospodarstvo od konca 1990-ih bistveno povečalo. Začetna rast je bila posledica »mirovne dividende« in povezav, ki so povečale trgovino z Republiko Irsko, ki še naprej močno narašča s turizmom, naložbami in podjetji iz celega sveta. Brezposelnost v Severni Irski je dosegla najvišjo vrednost leta 1986 na 17,2%, v juniju in avgustu 2014 pa se je znižala na 6,1%, v primerjavi z Združenim kraljestvom 6,2%.

Ugledni umetniki in športniki iz Severne Irske so Van Morrison, Rory McIlroy, Joey Dunlop, Wayne McCullough in George Best. Nekateri ljudje iz Severne Irske se raje opredelijo kot Irci (npr. pesnik Seamus Heaney in igralec Liam Neeson), medtem ko se drugi raje opredelijo kot Britanci (npr. igralec Kenneth Branagh). Kulturne povezave med Severno Irsko, preostalo Irsko in preostalo Veliko Britanijo so zapletene, Severna Irska pa ima tako kulturo Irske kot kulturo Združenega kraljestva. V mnogih športih je otok Irska en sam tim, pri čemer je izjema nogometna zveza. Severna Irska tekmuje ločeno na igrah Commonwealtha, ljudje iz Severne Irske pa lahko tekmujejo za Veliko Britanijo ali Irsko na olimpijskih igrah.

Regija, ki je zdaj Severna Irska, je bila temelj irskega upora proti angleškemu programu kolonializma v poznem 16. stoletju. Kraljestvo Irske pod nadzorom Anglije je leta 1542 razglasil angleški kralj Henrik VIII., vendar je irski odpor naredil angleški nadzor nepopoln. Po irske. porazu v bitki pri Kinsaliju leta 1995 je gelska rimokatoliška aristokracija pobegnila v kontinentalno Evropo, in regija je bila podvržena velikim programom kolonializma s protestantskimi angleškimi (predvsem anglikanskimi) in škotskimi (pretežno prezbiterijanskimi) naseljenci. Upor leta 1641, ko so se irski aristokrati uprli angleški vladi, je povzročil pokol naseljencev v Ulstru v okviru vojne treh kraljestev med Anglijo, Škotsko in Irsko, ki jo je spodbudila verska nestrpnost v vladi. Zmaga angleških sil v tej vojni in nadaljnje protestantske zmage v vojni dveh kraljev na Irskem proti koncu 17. stoletja je na Irskem utrdila anglikansko vladavino. Na Severnem Irskem so nekateri protestanti (anglikanski in prezbiterijanski) slavili zmago pri obleganju Derryja (1689) in v bitki pri reki Boyne (1690).

Po zmagi leta 1691 in v nasprotju s pogoji iz Limerickške pogodbe po tem, ko je papež priznal Jakoba II. kot kralja Velike Britanije in Irske namesto Viljema III. Oranskega, je anglikanski vladajoči razred na Irskem sprejel vrsto kazenskih zakonov. Njihova namera je bila, da materialno ogroža katoliško skupnost in v manjšem obsegu tudi prezbiterijansko skupnost. V kontekstu odprte institucionalne diskriminacije se je v 18. stoletju skrivno pojavilo militantno društvo v skupnosti v regiji in se v nasilnih napadih odzvalo na sektaške napetosti. Ti dogodki so se stopnjevali konec stoletja po dogodku, znanem kot bitka pri Diamondu, ko so nadvladali anglikanski in prezbiterijski Peep o'Day Boys nad katoliškimi branilci in je vodilo k oblikovanju anglikanskega oranžnega reda. Upor leta 1798, ki ga je vodilo združenje Združenih Ircev iz Belfasta, in ga je navdihnila francoska revolucija, je poskušala prekiniti ustavne vezi med Irsko in Veliko Britanijo ter združiti irske ljudi vseh religij. Po tem si je vlada Kraljevine Velike Britanije prizadevala za združitev dveh kraljestev, da bi ukinila sektaštvo in izsilila odstranitev diskriminatornih zakonov (in preprečiti širjenje francoskega sloga republikanizma na Irsko). Novo državo, ustanovljeno leta 1801, Združeno kraljestvo Velike Britanije in Irske, je upravljala ena sama vlada in parlament s sedežem v Londonu.

Med letoma 1717 in 1775 se je približno 250 000 ljudi iz Ulstra izselilo v britanske severnoameriške kolonije. Ocenjuje se, da v ZDA živi več kot 27 milijonov škotsko-irskih Američanov.