Zemljevid - Perugia (Provincia di Perugia)

Perugia, (​​latinsko: Perusia) je s 168.000 prebivalci glavno mesto italijanske dežele Umbrija in središče pokrajine Perugia v osrednji Italiji, ki jo prečka reka Tibera. Nahaja se približno 164 km severno od Rima in 148 km jugovzhodno od Firenc. Leži visoko na hribu, novejši del pa v okoliških dolinah. Dežela Umbrija je obkrožena z deželo Toskano na zahodu, na jugu z deželo Lacij in pokrajino Terni in na severu in na vzhodu z deželo Marke.

Perugia je eno od najstarejših mest na tleh današnje Italije. Mesto je v prazgodovini naseljevalo pleme Umbri.

Perugia je se prvič pojavi v pisni zgodovini v letih 310 ali 309 pr. n. št. kot Perusia, ena izmed 12 mestnih držav Etrurije. V letu 295 pr. n. št. je Etrurija sodelovala v tretji vojni med Samniti in Rimljani in se potem zmanjšala za državici Volsini in Arretium (Arezzo) in si s tem v naslednjem letu zagotovila mir. Rimljani so zgradili cesto Via Flaminia 220. pr. n. št., ki je postala mesto razvoja Perusie v antiki. Leta 216 do 205 pr. n. št. pomaga Rimu v drugi punska vojni, v bližini Transimerskega jezera je bila velika bitka. V času Rimske državljanske vojne med Markom Antonijem in Oktavijanom leta 40 pr. n. št. se je Perugia postavila na stran Marka Antonija, zato jo je Oktavijan popolnoma porušil. Izjema sta bila templja Vulkana in Junone zgrajena iz masivnih etruščanskih zidov. Mesto so Rimljani obnovili, vendar to ni postalo kolonija vse do leta 251-253 n. št., ko se je sem preselila Colonia Vibia Augusta Perusia pod cesarjem Trebonijan Gal-om.

V začetku srednjega veka je Perugia zamejala več gospodarjev (Ostrogoti, Bizanc, Langobardi, Franki).

V obdobju Lombardov je bila Perugia eno od glavnih mest Tuscia. V 9. stoletju je s soglasjem Karla Velikega in Ludvika Pobožnega prešla pod oblast papeža. V 11. stoletju je postala samostojna mestna državica in za več stoletij ohranila neodvisnost, sprta z mnogimi sosednjimi deželami in mesti - Foligno, Assisi, Spoleto, Todi, Siena, Arezzo itd. V letu 1186 je Henrik VI., rex romanorum in prihodnji cesar, mestu dodelil diplomatsko priznanje konzularnega mesta. Zatem je tudi papež Inocenc III. priznal uveljavljene pravice.

V Perugio so papeži ob različnih priložnostih pogosto prihajali iz Rima. Bila je mesto petih konklav, ko so izvolili papeža Honorija III. (1216), Klemena IV. (1285), Celestina V. (1294) in Klemena V. (1305). Perugia je služila papeškim interesom vendar ni nikoli sprejela papeške suverenosti.

Leta 1282 je bila Perugia izobčena zaradi vojaške ofenzive proti Gibelinom ne glede na papeževo prepoved. Od 13. stoletja stoji bronasti grifin v podobi leva nad vrati Palazzo dei Priori kot emblem Gvelfov, ki jim je Perugia ostala zvesta večino časa trajanja bojev med Gvelfi in Gibelini. Skozi celo 14. stoletje je Bartholus Sassoferrato, ugleden pravnik, trdil, da ni Perugia odvisna niti cesarske niti papeške podpore. Vendar je bil državljanski mir v 14. stoletju ves čas moten zaradi rivalstva med stranko ljudstva (Raspanti) in bogataši (Beccherini). Po atentatu na Biordo Michelottija, ki je sebe imenoval gospodar Perugie leta 1398, je mesto postalo figura italijanskih vojn, ki so potekale med Gian Galeazzo Viscontijem (1400), papežem Bonifacijem IX. (1403) in Ladislavom Neapeljskim (1408-1414).

Leta 1797 so mesto zavzeli francoski vojaki. 4. februarja 1798 je bila ustanovljena republika Tiberina ali Rimska republika, s Perugio kot glavnim mestom in francosko trobojnico kot zastavo. Leta 1799 se je republika Tiberina združila z Rimsko republiko.

Leta 1832, 1838 in 1854 je Perugio prizadel potres.

Po propadu Rimske republike 1848-1849, ko je bila Rocca delno porušena, so jo maja 1849 zavzeli Avstrijci. V juniju 1859 so se prebivalci uprli in vzpostavili začasno vlado, vendar je vstajo krvavo zadušil Pij IX. Septembra 1860 je bilo mesto združeno, skupaj s preostalimi v Umbriji, kot del Kraljevine Italije.