Lacij (v italijanskem izvirniku Lazio [làcjo]), je ena od dvajsetih dežel, ki sestavljajo Italijo. Meji na severu z deželami Toskano, Umbrijo in Marko, na zahodu s Tirenskim morjem, na jugu z deželo Kampanija in na vzhodu z deželama Abruci in Molize; v njeni notranjosti se nahaja Vatikanska država. Deli se na pet pokrajin: Frosinone (91 občin), Latina (33 občin), Rieti (73 občin), Rim (121 občin), Viterbo (60 občin). Pokrajina Latina zajema tudi Pontinsko otočje.
Dežela je prepredena z raznimi gorskimi skupinami, ki se postopoma spuščajo proti Tirenskemu morju, zato je v veliki meri gričevnata (54 %) in samo ob obali ravninska (20 %). Severno hribovje (Vulsini, Cimini, Sabatini in Albani) je vulkanskega izvora in posejano z jezeri (Bolsena 115 km²); zapira Maremo (it. Maremma), obširno močvirnato področje med Toskano in Lacijem. Na severovzhodu segajo v deželo Apenini (Monte Gorzano 2458 m), ki se spuščajo do dolin rek Sacco in Liri, poznanih pod skupnim imenom Čočarija (it. Ciociaria). Vzporedno z Apenini, torej od severozahoda proti jugovzhodu, potekajo manjša gorstva na jugu dežele. Apeninska pobočja (Sabini) in južne vzpetine (Lepini, Ausoni) so kraška področja. Pontinski otoki na jugu so spet vulkanski. Obalni pas južno od Rima se imenuje Agro Pontino in je močvirnato ozemlje, čigar bonifikacijo so začeli že Stari Rimljani in nato papež Leon X. v 16. stoletju, a samo v 20. stoletju ga je bilo mogoče stalno poseliti: glavno mesto Littoria (danes Latina) je bilo ustanovljeno leta 1932.
Na podnebje vpliva predvsem oddaljenost od morja in nadmorska višina. V višjih predelih so poletja hladna in zime ostre, medtem ko nižja področja močno pogojuje bližina Tirenskega morja. Ob obali je srednja januarska temperatura okoli 10 °C in se postopoma niža proti notranjosti. Padavine so povsod obilne, a poleti pride večkrat do dolgotrajne suše.
