Zemljevid - Drač (Bashkia Durrës)

Drač (albansko Durrës) je pristaniško mesto in sedež okrožja Drač in občine Drač v Albaniji.

Z več kot 110.000 prebivalci (po drugih podatkih pa že 200.000) je drugo največje mesto v Albaniji. Leži na obali Jadranskega morja, zahodno od glavnega mesta Tirane. Na hribu nad mestom stoji poletna rezidenca Ahmeta Zoguja, nekdanjega kralja Albanije. Po smrti komunističnega diktatorja Enverja Hoxhe leta 1985 so mesto Drač poimenovali po njem. Po zlomu komunizma 1991 se je prebivalstvo precej povečalo. Na obali je zraslo veliko novih hotelov, iz pristanišča pa vsakodnevno vozijo trajekti v Italijo. Rimskokatoliška škofija oz. nadškofija, ki je imela prej sedež v Draču, se je preselila v Tirano in se preimenovala v skladu s tem.

Drač so ustanovili starogrški kolonisti iz Korinta in Korkire pod imenom Epidamnos okoli 7. stoletja pred našim štetjem v sodelovanju z lokalnimi ilirskimi Taulantiji. Poznan tudi kot Dyrrachium, se je Drač v bistvu razvil, saj je postal sestavni del Rimskega cesarstva in njegovega naslednika Bizantinskega cesarstva. Via Egnatia, nadaljevanje Via Appia, se je začela v mestu in vodila čez notranjost Balkanskega polotoka do Konstantinopla na vzhodu.

V srednjem veku se je Drač spopadal med bolgarsko, beneško in osmansko oblastjo. Na koncu so prevladali Osmani, ki so vladali mestu več kot 400 let od 1501 do 1912. Po albanski razglasitvi neodvisnosti je mesto za kratek čas služilo kot glavno mesto Kneževine Albanije. Nato ga je v medvojnem obdobju priključila Kraljevina Italija, med drugo svetovno vojno pa ga je okupirala nacistična Nemčija. Drač je v času komunizma v Albaniji doživel močno širitev svoje demografije in gospodarske dejavnosti.

Prometne povezave, koncentracija gospodarskih institucij in industrijska tradicija so osnova vodilnega gospodarskega položaja Drača v Albaniji. Oskrbuje ga pristanišče Drač, eno največjih na Jadranskem morju, ki povezuje mesto z drugimi sosednjimi državami. Njegova najpomembnejša atrakcija je amfiteater v Draču, ki je vključen na poskusni seznam za uvrstitev na Unescov seznam svetovne dediščine. Nekoč je imel kapaciteto za 20.000 ljudi in je največji amfiteater na Balkanskem polotoku.

V antiki je bilo mesto znano kot Epidamnos (Ἐπίδαμνος) in Dirahion (Δυρράχιον) v klasični grščini ter nato Epidamnus in Dyrrachium v klasični latinščini. Epidamnos je starejši znani od dveh grških toponimov; velja, da je ilirskega izvora, kot je prvi predlagal jezikoslovec Hans Krahe, in je izpričan pri Tukididu (5. stoletje pr. n. št.), Aristotelu (4. stoletje pr. n. št.) in Polibiju (2. st. pr. n. št.). Etimološko je Epidamnos morda povezan s protoalbanskim *dami (mladič, mlada žival, mladi bik) >dem (sodobna albanska), kot je predlagal jezikoslovec Eqrem Çabej. Čeprav se je ime Epidamnos/Epidamnus pogosteje uporabljalo med starogrškimi avtorji, so kovanci mesta uporabljali le okrajšave za ime Dirahion/Dyrrhachium. Dyrrachium je bil izbran za edino ime mesta po tem, ko je Rimska republika prevzela oblast nad regijo po Ilirskih vojnah leta 229 pred našim štetjem. Latinsko črkovanje /y/ je ohranilo obliko dorske grške Dyrrhachion, ki se je izgovarjala kot Durrakhion/. Ta sprememba imena je že izpričana v klasični literaturi. Tit Livij ob koncu 1. stoletja pred našim štetjem v Ab Urbe Condita Libri piše, da v času ilirskih vojn (približno 200 let prej) mesto ni bilo znano kot Dyrahium, ampak kot Epidamnus. Pomponij Mela, približno 70 let po Titu Liviju, je spremembo imena pripisal dejstvu, da je ime Epidamnos Rimljane spominjalo na latinsko besedo damnum, ki je pomenila zlo in smolo; Plinij Starejši, ki je živel v istem obdobju, je to razlago ponovil v svojih delih. Vendar pa so Rimljani morda prevzeli novo ime, ker so ga meščani že pogosteje uporabljali.

Ime Dirahion je običajno razloženo kot grška spojina iz δυσ – 'slabo' in ῥαχία – 'skalna obala, poplava, šumeči valovi', razlaga, na katero je v antiki namignil že Kasij Dion, ki piše, da se nanaša na težavnost skalnate obale, hkrati pa poroča, da so jo drugi rimski avtorji povezovali z imenom istoimenskega junaka Dirahija. Mitološko konstrukcijo imena mesta je zapisal Apijan (2. stoletje n. št.), ki je zapisal, da je »kralj barbarov te dežele Epidamnus dal ime mestu. Njegove hčere sin Dirahij je zgradil pristanišče blizu mesta, ki ga je imenoval Dyrrachium«. Štefan Bizantinec je v svojem delu ponovil to mitološko konstrukcijo. Ni jasno, ali sta se toponima prvotno nanašala na različni območji ozemlja mesta ali pa sta se nanašala na isto ozemlje. Klasična literatura kaže, da sta se bolj verjetno prvotno nanašala na različni sosednji območji. Postopoma je ime Epidamnus izginilo iz uporabe in je Dyrrachium postal edino ime za mesto. Arheološke raziskave so pokazale, da sta ob ustanovitvi Drača na njegovem ozemlju obstajali dve ločeni naselji. Prvo je bilo na hribu in ni imelo neposrednega stika z morjem. Nastalo je pred kolonijo in bi lahko predstavljalo naselje, ki je imelo toponim Epidamnos v starodavni literaturi. Južno pod hribom, na današnjem ozemlju pristanišča Drač, je mesto ustanovitve nekdanje kolonije. Njena lega na skalnati obali, ob katero so z vseh strani udarjali valovi, ustreza toponimu Dyrrhachion. Razlikovanje med tema predeloma mesta je obstajalo tudi veliko pozneje. V 19. stoletju je bil Drač predel s pristaniščem, medtem ko je bil hrib severno od njega ločeno naselje Stani (Kodra e Stanit).

Sodobni imeni mesta v albanščini (Durrës) in italijanščini (Durazzo) izhajata iz Dyrrachium/Dirahion. Vmesni, palatalizirani antecedent najdemo v obliki Dyrratio, izpričani v zgodnjih stoletjih našega štetja. Palatalizirana končnica /-tio/ verjetno predstavlja fonetično spremembo načina, kako so prebivalci mesta izgovarjali njegovo ime. Ohranjenost stare dorske besede /u/ kaže, da sodobno ime izvira iz populacij, ki jim je bil toponim znan v izvirni dorski izgovorjavi. Nasprotno pa se v bizantinski grščini ime mesta izgovarja z veliko kasnejšim razvojem /u/ kot /i/. Sodobno italijansko ime se je razvilo v podnarečjih, ki so nastala iz pogovorne latinščine v severni Italiji. Sodobno albansko ime se je razvilo neodvisno od matičnega albanskega jezika približno v istem obdobju porimske dobe v prvih stoletjih našega štetja, kar izkazuje razlika v poudarku v dveh toponimih (v albanščini prvi zlog, v italijanščini drugi).