Zemljevid - Benetke (Provincia di Venezia)

Benétke (italijansko Venezia [venècja], beneško Venesia) so glavno mesto italijanske dežele Benečije (italijansko Veneto) in pokrajine/province Venezia (Beneška pokrajina), obenem pa tudi neformalno središče treh severovzhodnih italijanskih dežel, ki jih Italijani skupaj imenujejo Triveneto (poleg Benečije še Furlanija-Julijska krajina in Trentinsko-Zgornje Poadižje), a je njihov zgodovinski in kulturni pomen neprimerno večji. Svetovno znano obmorsko mesto kanalov in mostov se razteza prek številnih majhnih otokov v močvirni morski plitvini (laguni) na zahodni obali severnega dela Jadranskega morja. Laguna obsega obalo od ustja rek Pada na jugu in Piave na severu. Mesto šteje skupaj s kopenskim delom (Mestre) dobrih 250.000 prebivalcev, staro mesto Benetke pa le še nekaj nad 50.000. V Benetkah je (dejansko že od 1156, z beneškim naslovom od 1451), sedež enega redkih rimskokatoliških patriarhatov in od 1868 tudi univerze.

Benetke so nastale postopoma od petega stoletja našega štetja naprej, ko so prebivalci Ogleja in okoliških krajev na kopnem zbežali pred barbarskimi plemeni Vizigotov, Ostrogotov, Langobardov in Hunov na močvirnate lagune na severu Jadranskega morja. Ti ljudje so raje živeli v težkih razmerah lagune, kot da bi postali sužnji. Najprej so živeli v taborih, kasneje v majhnih naselbinah, nato v vaseh, ki so se združile v večje skupnosti in za zaščito zaprosile Raveno ter tako prišle pod posredno upravo Bizanca. Od leta 726, ko so na otočke naseljeni Benečani izvolili svojega prvega voditelja, ki se je imenoval Orso Ipato, in ga imenovali dož, kar v njihovem dialektu pomeni vodja, so dosegli delno neodvisnost. Doži so vladali Benetkam naslednjih več kot 1000 let. Imeli so stabilen politični sistem, ki je bil osnovan na nepreklicnih zakonih. Benetke so bile podložne bizantinskemu cesarju do 10. stoletja. Ko jim je grozila invazija s strani Svetega rimskega cesarstva, so se Benetke okoli leta 810 osamosvojile.

Versko središče Benetk je bilo najprej na otočku Torcello, kasneje pa se je središče naselbine preselilo na bolj odmaknjeno in nekoliko višje otoke, kjer je izstopal Rialto. Beneška republika je potrebovala nekakšen simbol, po katerem bi se razlikovala od svojih uradnih gospodarjev. V Benetkah je bila razširjena legenda, da je evangelist sv. Marko nekoč obiskal otoke v laguni in mu je angel povedal, da bo tam počivalo njegovo telo. Skupina beneških trgovcev se je odločila, da bo to napoved uresničila, in je leta 828 na skrivaj prepeljala svetnikove relikvije iz Aleksandrije v Benetke. Za čaščenje svetnika je dal takratni dož sezidati novo baziliko zraven doževe palače. Tako so sv. Teodorja, ki je bil dotedanji beneški patron in ki jim ga je vsilil Konstantinopel, zamenjali s sv. Markom. Teodor pa je ostal svetnik, ki mu je posvečen eden od stebrov na malem trgu. V 9. stoletju, ko je bizantinska moč že počasi začela upadati, so Benetke pridobivale večjo avtonomijo, vendar pa so bile, vsaj formalno, še vedno pokorne Konstantinoplu.