Abruci (v italijanskem izvirniku Abruzzo [abrùcco], tudi Abruzzi [abrùcci]) so ena od dvajsetih dežel, ki sestavljajo Italijo. Mejijo na severu z deželo Marke, na zahodu z Lacijem, na jugu z Molizejem in na vzhodu z Jadranskim morjem. Do leta 1964 so bili z Molizejem združeni v eno samo deželo. Delijo se na štiri pokrajine: L'Aquila (108 občin), Chieti (104 občine), Teramo (47 občin) in Pescara (46 občin),.
Abruce lahko delimo na dve geografski enoti, zahodno, ki je popolnoma gorata, in vzhodno, ki je gričevnata in prepredena z vodnimi tokovi. Edina ravnina je ozek obalni pas. Zahodni del, ki zavzema več kot 65% površine, je elipsasta visoka planota, kjer se dvigajo razne gorske skupine: Majella (2795 m), Velino (2487 m), Meta (2447 m). Najvišji vrh je Gran Sasso d'Italia (2914 m). Področje je apnenčasto in bogato posejano s kraškimi pojavi. Vzhodni del Abrucov je glinast in naplavinski, ponekod močno erodiran. Glavne reke so Aterno-Pescara, Sangro, Tronto, Trigno, Tordino in Vomano, ki se izlivajo v Jadransko morje. Reka Liri izvira in nekaj kilometrov teče po Abrucih ter se nato preko Lacija in Kampanije izliva v Tirensko morje.
Zemljepisna lega odločilno vpliva na podnebje, Obmorski pas ima sicer mediteransko klimo, ki se pa kaj kmalu spremeni v ostrejše vremenske pogoje. Povprečna temperatura mesta Pescara (nadmorska višina 10 m) je na primer okoli 16 °C, v mestu Chieti (330 m) pa temperatura komaj preseže 13°, a je več padavin. Razen višinskih razlik vpliva na podnebje tudi relativna strmina gorskih obronkov, ob katerih se ustavi večina mrzlih perturbacij iz vzhodne Evrope, kar je vzrok za pogoste in hude snežne meteže. Tako je nedaleč od morja podnebje takoj popolnoma kontinentalno in kljub zemljepisni širini izredno ostro, s zimskimi temperaturami do -20 °C.
